Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni

EVIDENČNI PODATKI

Naslov zakona: Zakon o elektronskih komunikacijah
Klasifikacijska številka: 043-03 / 04 - 0003 / 0001
EPA: 1182 - III
Kratica: ZEKom
Seja DZ: 42. Izredna, 09.04.2004
Objava v Ur. listu: 43/04, 26.04.2004 (stran 5217)
SOP: 2004-01-1925



ZAKON

O ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJAH (ZEKom)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen
(vsebina zakona)

Ta zakon ureja pogoje za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in za izvajanje elektronskih komunikacijskih storitev, ureja zagotavljanje univerzalne storitve, upravljanje radiofrekvenčnega spektra, izrabo številskega prostora (oštevilčenje), določa pogoje za omejitev lastninske pravice, določa pravice uporabnikov, ureja delovanje omrežij in storitev v izrednih stanjih, ureja zaščito tajnosti in zaupnosti elektronskih komunikacij, ureja reševanje sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij, ureja pristojnosti, organizacijo in delovanje Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: agencija) kot neodvisnega regulativnega organa ter pristojnosti drugih organov, ki opravljajo naloge po tem zakonu, in ureja druga vprašanja, povezana z elektronskimi komunikacijami.

2. člen
(namen zakona)

Namen tega zakona je zagotavljanje učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij, ohranjanje učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra in številskega prostora, zagotavljanje univerzalne storitve in varstvo pravic uporabnikov. Namen zakona je pospeševanje razvoja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v Republiki Sloveniji in s tem gospodarskega in družbenega razvoja v državi nasploh, kot tudi razvijanje notranjega trga Evropske Unije in uveljavljanje legitimnih interesov vseh njenih državljanov.

3. člen
(uporabljeni izrazi)

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
1. Elektronska komunikacijska oprema so pripadajoče naprave elektronskih komunikacijskih omrežij, ki omogočajo elektronske komunikacijske storitve. Med drugim vključujejo komutacijsko ali usmerjalno opremo ali vse vrste baznih postaj ali električne kabelske sisteme, kadar se uporabljajo za prenos signalov pri izvajanju elektronskih komunikacijskih storitev, vključno z radijsko in
televizijsko radiodifuzijo ter kabelsko televizijo in kabelskimi komunikacijami, ne glede na vrsto prenesenih informacij.
2. Elektronska komunikacijska storitev je storitev, ki se navadno izvaja za plačilo in je v celoti ali pretežno sestavljena iz prenosa signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih ter vključuje telekomunikacijske storitve in storitve prenosa po omrežjih, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, izključuje pa storitve, s katerimi se zagotavljajo programske vsebine ali izvaja nadzor nad urednišk o oblikovanimi programskimi vsebinami, ki se pošiljajo po elektronskih komunikacijskih omrežjih in z elektronskimi komunikacijskimi storitvami. Elektronska komunikacijska storitev ne vključuje storitev informacijske družbe, ki niso v celoti ali pretežno sestavljene iz prenosa signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih.
3. Elektronska pošta je vsako sporočilo v obliki besedila, glasu, zvoka ali slike, poslano po elektronskem komunikacijskem omrežju, ki se lahko shrani v tem omrežju ali v prejemnikovi
terminalski opremi, dokler je prejemnik ne prevzame.
4. Elektronsko komunikacijsko omrežje so prenosni sistemi in, kjer je to primerno, komutacijska ali usmerjevalna oprema in drugi viri, ki omogočajo prenos signalov po vodnikih, z radijskimi valovi, po optičnih ali drugih elektromagnetnih sredstvih, vključno s satelitskimi omrežji, fiksnimi (vodovno in paketno komutirana, vključno z internetom) in mobilnimi prizemnimi omrežji, električnimi kabelskimi sistemi, če se uporabljajo za prenos signalov, omrežji za radijsko in televizijsko radiodifuzijo ter omrežji kabelske televizije, ne glede na vrsto prenesenih informacij.
5. Geografska številka po tem zakonu je številka iz načrta oštevilčenja Republike Slovenije iz 59. člena tega zakona, pri kateri ima del njene števčne zgradbe geografski pomen, ki se uporablja za usmerjanje klicev do fizične lokacije omrežne priključne točke.
6. Izvajalec oziroma izvajalka (v nadaljnjem besedilu: izvajalec) univerzalne storitve je fizična ali pravna oseba, ki izvaja univerzalno storitev ali njen del.
7. Javna komunikacijska storitev je javno dostopna elektronska komunikacijska storitev.
8. Javna telefonska govorilnica je javno dostopni telefon, katerega uporaba se plača s plačilnimi sredstvi, kot so kovanci oziroma kreditne ali debetne bančne kartice oziroma telefonske kartice, vključno s karticami za uporabo s klicnimi kodami.
9. Javno dostopna telefonska storitev je storitev, ki je na voljo javnosti in zajema oddajanje in sprejemanje notranjih in mednarodnih klicev ter dostop do storitev klica v sili prek številk, ki so za te storitve določene v načrtu oštevilčenja, in lahko vsebuje, kadar je to primerno, eno ali več naslednjih storitev: zagotavljanje pomoči posredovalca, zagotavljanje službe za dajanje informacij o naročnikih (v nadaljnjem besedilu: imeniška služba), zagotavljanje imenikov, zagotavljanje javnih telefonskih govorilnic, zagotavljanje storitev pod posebnimi pogoji, zagotavljanje posebnih zmogljivosti za uporabnike-invalide ali uporabnike s posebnimi socialnimi potrebami oziroma zagotavljanje storitev prek negeografskih številk.
10. Javno komunikacijsko omrežje je elektronsko komunikacijsko omrežje, ki se uporablja v celoti ali predvsem za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev.
11. Javno telefonsko omrežje je elektronsko komunikacijsko omrežje, ki se uporablja za zagotavljanje javno dostopnih telefonskih storitev in omogoča prenos govornih komunikacij in drugih komunikacij, kot so faksimilne in podatkovne komunikacije, med omrežnimi priključnimi točkami.
12. Klic je zveza, ki je vzpostavljena s pomočjo javno dostopne telefonske storitve in dopušča dvosmerno komunikacijo v realnem času.
13. Klici v sili so klici na številke v sili, ki jih obravnavajo organi, ki so v Republiki Sloveniji določeni za sprejemanje takih klicev, vključno z organi pregona, reševalnimi službami na področju zaščite, reševanja in pomoči.
14. Komunikacija je izmenjava in prenos informacij, ki si jih končno število strank izmenja ali pošlje s pomočjo javne komunikacijske storitve, vendar ne vključuje kakršnekoli informacije, ki je javnosti poslana po elektronskem komunikacijskem omrežju kot del radiodifuzne storitve, razen če se lahko informacijo poveže z jasno prepoznavnim naročnikom ali uporabnikom, ki prejema to informacijo.
15. Končni uporabnik oziroma končna uporabnica (v nadaljnjem besedilu: končni uporabnik) je uporabnik, ki ne zagotavlja javnih komunikacijskih omrežij in ne izvaja javnih komunikacijskih storitev.
16. Krajevna zanka je komunikacijski vod, ki povezuje omrežno priključno točko na naročnikovi strani z najbližjim glavnim razdelilnikom ali drugo enakovredno napravo v fiksnem javnem telefonskem omrežju.
17. Lokacijski podatki po tem zakonu so kakršnikoli podatki, obdelani v elektronskem komunikacijskem omrežju, ki kažejo na zemljepisni položaj terminalske opreme uporabnika javne komunikacijske storitve.
18. Medomrežno povezovanje je fizično in logično povezovanje javnih komunikacijskih omrežij, ki jih uporablja isti ali drug operater, da omogoči uporabnikom enega operaterja komunikacijo z uporabniki istega ali drugega operaterja ali dostop do storitev, ki jih zagotavlja drug operater. Storitve lahko zagotavljajo udeležene stranke ali druge stranke, ki imajo dostop do omrežja. Medomrežno povezovanje je posebna vrsta operaterskega dostopa, izvedena med operaterji javnih komunikacijskih omrežij.
19. Negeografske številke so številke iz načrta oštevilčenja, ki niso geografske številke. Med negeografske številke spadajo številke mobilnih storitev, brezplačnih storitev, premijskih storitev in podobno.
20. Naročnik oziroma naročnica (v nadaljnjem besedilu: naročnik) je vsaka fizična ali pravna oseba, ki z izvajalcem javnih komunikacijskih storitev sklene pogodbo za uporabo teh storitev oziroma za njihovo zagotavljanje s strani izvajalca.
21. Objekt kot del pripadajoče elektronske komunikacijske infrastrukture obsega stavbo ali del stavbe ali samostojne prostore v njej, kjer je nameščena elektronska komunikacijska oprema, pa tudi gradbeni inženirski objekt, ki ga sestavljajo antenski steber oziroma drog z antenskim nosilcem oziroma nosilci, namenjen za pritrjevanje anten, priključenih na pripadajočo elektronsko komunikacijsko opremo, ki je v tem objektu, in ki omogočajo prenos radiofrekvenčnih signalov, vključno s prenosom prek satelitskih omrežij.
22. Omrežna priključna točka je fizična točka, na kateri ima naročnik dostop do javnega komunikacijskega omrežja; kadar omrežja vključujejo komutacijo ali usmerjanje, se omrežna priključna točka določi s posebnim omrežnim naslovom, ki je lahko povezan s številko ali imenom naročnika.
23. Operater je fizična ali pravna oseba, ki zagotavlja javna komunikacijska omrežja ali z njimi povezane zmogljivosti oziroma izvaja javne komunikacijske storitve.
24. Operaterski dostop pomeni zagotovitev razpoložljivosti naprav oziroma storitev drugemu operaterju pod določenimi pogoji, bodisi na izključni ali neizključni podlagi, za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev. Med drugim zajema: dostop do omrežnih elementov in povezanih zmogljivosti, ki lahko vključuje tudi priključitev opreme s fiksnimi ali nefiksnimi sredstvi (zlasti to vključuje dostop do krajevne zanke ter naprav in storitev, ki so potrebne za zagotavljanje storitev prek krajevne zanke), dostop do fizične infrastrukture, vključno z zgradbami, kanali in drogovi, dostop do ustreznih sistemov programske opreme vključno s sistemi za podporo obratovanja, dostop do pretvorbe številk ali do sistemov, ki zagotavljajo enakovredno delovanje, dostop do fiksnih in mobilnih omrežij, zlasti za sledenje, dostop do sistemov s pogojnim dostopom za digitalne televizijske storitve, dostop do virtualnih omrežnih storitev.
25. Podatki o prometu so kakršnikoli podatki, ki se obdelujejo zaradi prenosa komunikacij v elektronskem komunikacijskem omrežju ali zaradi njegovega obračunavanja.
26. Povezane zmogljivosti so tiste zmogljivosti, povezane z elektronskim komunikacijskim omrežjem oziroma elektronsko komunikacijsko storitvijo, ki omogočajo oziroma podpirajo izvajanje storitev po tem omrežju oziroma s to storitvijo. Vključujejo sisteme s pogojnim dostopom in elektronske programske vodnike.
27. Prikaz identitete kličočega priključka je funkcija, ki omogoča klicanemu, da razpozna omrežno priključno točko, iz katere izvira klic, na osnovi številke ali oznake, ki je dodeljena tej omrežni priključni točki.
28. Prikaz identitete priključka v zvezi je funkcija, ki omogoča kličočemu, da razpozna omrežno priključno točko, v kateri se zaključuje klic, na osnovi številke ali oznake, ki je dodeljena tej omrežni priključni točki.
29. Potrošnik oziroma potrošnica (v nadaljnjem besedilu: potrošnik) je vsaka fizična oseba, ki
uporablja ali zaprosi za javno komunikacijsko storitev za namene, ki ne sodijo v njeno poklicno ali pridobitno dejavnosti.
30. Radioamaterska storitev je radiokomunikacijska storitev za samoizobraževanje, medsebojno komuniciranje (vzpostavljanje medsebojnih povezav) in tehnične raziskave, ki jo izvajajo radioamaterji, to je pravilno pooblaščene osebe, ki jih zanima radijska tehnika samo iz osebnih nagibov in brez gmotnih koristi.
31. Radioamaterska satelitska storitev je radiokomunikacijska storitev, ki uporablja vesoljske postaje na zemeljskih satelitih za iste namene kot radioamaterska storitev.
32. Radiokomunikacijske storitve so elektronske komunikacijske storitve, ki se izvajajo z uporabo radijskih frekvenc.
33. Radijska frekvenca v tem zakonu je del radiofrekvenčnega spektra in je določena s centralno frekvenco in širino radiofrekvenčnega kanala, zgornjo ali spodnjo mejno frekvenco radiofrekvenčnega kanala ali navedbo posameznih nosilnih frekvenc.
34. Radiodifuzija je radiokomunikacijska storitev, ki je namenjena za oddajanje in razširjanje radijskih ali televizijskih programov z neposrednim javnim sprejemom v odprtem prostoru brez selektivnega izbiranja. Program ima pomen, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja medije.
35. Storitev informacijske družbe je storitev, ki se po navadi zagotavlja za plačilo, na daljavo, z elektronskimi sredstvi in na posamezno zahtevo prejemnika storitev. Pri tem "na daljavo" pomeni, da se storitev zagotavlja, ne da bi bili strani sočasno prisotni. "Z elektronskimi sredstvi" pomeni, da se storitev na začetku pošlje in v namembnem kraju sprejme z elektronsko opremo za obdelavo (vključno z digitalnim stiskanjem) in shranjevanje podatkov in v celoti pošlje, prenese in sprejme po žici, radiu, optičnih sredstvih ali drugih elektromagnetnih sredstvih. "Na posamezno zahtevo prejemnika storitev" pa pomeni, da se storitev zagotavlja s prenosom podatkov na posamezno zahtevo. Storitve informacijske družbe vključujejo zlasti storitve prodaje blaga ali storitev, dostopa do podatkov ali oglaševanja na svetovnem spletu ter storitve dostopa do komunikacijskega omrežja, prenosa podatkov ali shranjevanja prejemnikovih podatkov v komunikacijskem omrežju.
36. Storitev z dodano vrednostjo je kakršnakoli storitev, ki zahteva obdelavo podatkov o prometu ali lokacijskih podatkov, ki niso hkrati podatki o prometu, ki niso nujno potrebni za prenos komunikacije ali njeno obračunavanje.
37. Sistem s pogojnim dostopom je vsak tehničen ukrep oziroma ureditev, pri katerem je dostop do zaščitene storitve radiodifuzije v nekodirani obliki pogojen s sklenitvijo naročniškega razmerja ali druge oblike predhodne individualne avtorizacije.
38. Široko - zaslonska televizijska storitev je televizijska storitev, ki jo v celoti ali pretežno sestavljajo programi, ustvarjeni ali montirani z namenom prikaza na razširjenem televizijskem zaslonu. Format 16:9 je referenčni format za široko - zaslonsko televizijsko storitev.
39. Številka je številka ali predpona, določena s priporočilom E.164 Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU).
40. Številke za klice v sili so enotna evropska telefonska številka za klice v sili "112" in vse druge številke, ki so kot take določene v načrtu oštevilčenja, vključno s številko policije "113".
41. Škodljivo motenje je motenje, ki ogroža delovanje radionavigacijske storitve ali drugih varnostnih storitev ali ki drugače resno poslabša, ovira ali večkrat prekinja radiokomunikacijske storitve, ki delujejo v skladu z državnimi predpisi ali predpisi Evropske skupnosti.
42. Uporabnik oziroma uporabnica (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) je fizična ali pravna oseba, ki uporablja ali zaprosi za uporabo javne komunikacijske storitve.
43. Upravljavec oziroma upravljavka (v nadaljnjem besedilu: upravljavec) v tem zakonu pomeni fizično ali pravno osebo, javni organ, agencijo ali katerikoli drug organ, ki sam ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov.
44. Vmesnik aplikacijskega programa (API) je programski vmesnik med aplikacijami, ki jih zagotavljajo radiodifuzijske hiše ali izvajalci storitev, in viri v zmogljivejši digitalni televizijski opremi za digitalne televizije in radijske storitve.
45. Zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij je vzpostavitev, upravljanje, nadzor ali zagotavljanje razpoložljivosti takega omrežja.
46. Zakonito prestrezanje komunikacij je postopek, odrejen na podlagi zakona, ki ureja kazenski postopek, ali zakona, ki ureja Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo, pri katerem se zbira vsebino, okoliščine in dejstva, povezane s komunikacijami na določeni točki v javnem komunikacijskem omrežju.
47. Zakupljeni vodi so vrsta elektronskih komunikacijskih zmogljivosti, ki uporabniku omogočajo transparentne prenosne povezave med omrežnimi priključnimi točkami brez funkcije avtomatske usmerjevalne komutacije, ki bi bila uporabniku na voljo kot del funkcij zakupljenega voda.
48. Zmogljivejša digitalna televizijska oprema so naprave, ki se lahko postavijo na televizijske sprejemnike in priključijo nanje, ali integrirani digitalni televizijski sprejemniki, ki lahko sprejemajo digitalne interaktivne televizijske storitve.

II. ELEKTRONSKA KOMUNIKACIJSKA OMREŽJA IN ELEKTRONSKE KOMUNIKACIJSKE STORITVE

4. člen
(zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev)

(1) Vsaka fizična ali pravna oseba lahko zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja oziroma izvaja elektronske komunikacijske storitve pod pogoji, ki so določeni s tem zakonom in na njegovi podlagi sprejetimi podzakonskimi predpisi ter v skladu z drugo veljavno zakonodajo, če s tem ne ogroža javnega reda, življenja in zdravja ljudi ter javne varnosti in obrambe države.

(2) Agencija v okviru svojih pooblastil nadzira skladnost zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev s pogoji, ki izhajajo iz tega zakona in na njegovi podlagi sprejetih predpisov, razen če je to v posameznih primerih drugače določeno v tem zakonu.

5. člen
(obvestilo)

(1) Pred začetkom, spremembo ali prenehanjem zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanjem javnih komunikacijskih storitev je potrebno obvestiti agencijo v pisni obliki. Če se zagotavlja javna komunikacijska omrežja oziroma izvaja javne komunikacijske storitve brez obvestila, inšpektor, pristojen za elektronske komunikacije (v nadaljnjem besedilu: inšpektor), ukrepa skladno s postopkom nadzora.

(2) V obvestilu iz prejšnjega odstavka morajo biti navedeni podatki, ki jih agencija potrebuje za vzdrževanje uradne evidence operaterjev in nadzor, in sicer:
1. ime, naslov, davčna in matična številka za fizične osebe,
2. firma, sedež, davčna in matična številka, registrska številka in navedba zakonitega zastopnika za pravne osebe,
3. kratek opis javnih komunikacijskih omrežij oziroma javnih komunikacijskih storitev, vključno z opisom značilnih fizičnih in okoljskih lastnosti omrežij in naprav ter načina njihove izvedbe,
4. predviden datum začetka, spremembe ali prenehanja zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev.

(3) Obvestilu morajo biti priložena dokazila za podatke iz prejšnjega odstavka in izjava o izpolnjevanju vseh tehničnih, varnostnih in drugih določenih pogojev za zagotavljanje javnih komunikacijskih omrežij oziroma javnih komunikacijskih storitev.

(4) Spremembo podatkov iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka tega člena mora operater agenciji sporočiti v roku 30 dni od njihovega nastanka, spremembo podatkov iz 4. točke istega odstavka pa pred predvidenim datumom.

(5) Agencija v sedmih dneh po prejemu obvestila z vsemi potrebnimi podatki in dokazili iz drugega in tretjega odstavka tega člena, vpiše operaterja v uradno evidenco in mu hkrati pošlje potrdilo o vpisu v uradno evidenco. Vpis v uradno evidenco ni pogoj za izvrševanje pravic in obveznosti, ki jih imajo operaterji po tem zakonu. Potrdilo ni upravni akt in samo po sebi ne ustvarja pravic in obveznosti po tem zakonu.

(6) Agencija v sedmih dneh po prejemu obvestila, ki ne vsebuje vseh potrebnih podatkov in dokazil iz drugega in tretjega odstavka tega člena, operaterja posebej pozove, da je obvestilo treba dopolniti v roku, ki ne sme biti krajši od osem dni.

(7) Agencija s splošnim aktom podrobneje predpiše vsebino in obliko obvestila iz prvega odstavka tega člena ter vsebino podatkov in dokazil iz drugega in tretjega odstavka tega člena. Agencija s splošnim aktom določi tudi obliko in vsebino potrdila iz petega odstavka tega člena.

6. člen
(plačilo na podlagi obvestila)

(1) Na podlagi obvestila iz prvega odstavka prejšnjega člena so operaterji zavezanci za letno plačilo agenciji. Plačila po tem členu krijejo stroške, ki jih ima agencija z izvrševanjem določb tega zakona, razen določb V. in VI. poglavja tega zakona.

(2) Način izračuna plačil na podlagi tega člena predpiše minister oziroma ministrica, pristojen oziroma pristojna za elektronske komunikacije (v nadaljnjem besedilu: minister). Pri tem upošteva višino letnega prihodka, ki ga ima operater iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma iz izvajanja javnih komunikacijskih storitev, ne sme pa omejevati konkurence ali ovirati vstopa na trg. Glede na višino tega prihodka so operaterji razvrščeni v štiri razrede, tako da so v prvem operaterji z najnižjimi prihodki in v četrtem operaterji z najvišjimi prihodki. Višina plačila raste z zaporedno številko razreda. Plačilo operaterjev, ki so razvrščeni v isti razred, je enako visoko.

(3) Operater mora vsako leto do 31. marca obvestiti agencijo o višini prihodkov iz prejšnjega odstavka iz preteklega leta. Če operater do tega roka tega ne stori, upošteva agencija kot prihodek iz prejšnjega odstavka celotni prihodek operaterja iz preteklega leta, pridobljen na podlagi podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.

(4) Če agencija utemeljeno sumi o resničnosti podatkov, ki jih je sporočil operater, lahko agencija ali pooblaščeni revizor oziroma revizorka (v nadaljnjem besedilu: revizor) po izboru agencije pregleda podatke in oceni prihodek na stroške tega operaterja. Če ocenjeni prihodek bistveno odstopa od sporočenega prihodka iz drugega odstavka, agencija pri izračunu upošteva ocenjeni prihodek.

(5) Višino plačil na podlagi tega člena se določi s tarifo, ki je splošni akt agencije. Pri izdaji tarife agencija upošteva potrebno pokrivanje stroškov iz prvega odstavka tega člena glede na načrtovane cilje in naloge, določene v programu dela agencije in saldo finančnih sredstev iz preteklega leta. Tarifa vsebuje posebno obrazložitev, v kateri se navede razloge za sprejem ali spremembo tarife ter cilje, ki bi jih na ta način dosegli. Tarifo se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije skupaj z njeno obrazložitvijo in začne veljati po tej objavi.

(6) Pred izdajo ali spremembo tarife je treba ugotoviti oziroma predvideti stroške iz prvega odstavka tega člena ter določiti rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od dveh mesecev, v katerem se pozove zavezance iz prvega odstavka tega člena, da podajo svoje mnenje, pripombe in predloge glede načrtovane izdaje ali spremembe tarife. V tem času se lahko opravijo tudi medsebojni razgovori. Za izdajo ali spremembo tarife je treba pridobiti predhodno soglasje vlade.

7. člen
(graditev in delovanje elektronskih komunikacijskih omrežij)

(1) Elektronska komunikacijska omrežja in pripadajoča infrastruktura, ki je namenjena za povezovanje z javnimi komunikacijskimi omrežji in za izvajanje javnih komunikacijskih storitev, morajo biti grajena v skladu s predpisi o urejanju prostora, graditvi objektov, vključno z njihovimi bistvenimi lastnostmi, in o varstvu okolja ter morajo delovati v skladu z veljavnimi predpisi, ki določajo varnost delovanja elektronskega komunikacijskega omrežja, njegovo celovitost, medsebojno delovanje storitev in priključevanje telekomunikacijske terminalske opreme.

(2) Gradnja javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture je v javno korist ter je uvrščena v prostorsko ureditev državnega pomena.

(3) Ne glede na to, da javna komunikacijska omrežja niso namenjena zagotavljanju opravljanja gospodarske javne službe, se štejejo za vzdrževalna dela v javno korist v smislu predpisov o graditvi objektov naslednja dela na javnem komunikacijskem omrežju in pripadajoči infrastrukturi zlasti:
1. dogradnja in nadgradnja obstoječih objektov oziroma opreme javnih komunikacijskih omrežij (zamenjava opreme, povečanje zmogljivosti, postavitev novih sistemov/tehnologij, rekonstrukcije, prestavitve in zaščite ter popravila kabelskih omrežij),
2. ojačitev obstoječih antenskih sistemov in njihovo zvišanje,
3. zamenjava obstoječih zabojnikov oziroma razširitev z novimi,
4. povečanje zmogljivosti obstoječih ali postavitev novih sistemov zvez ter dostopovnega omrežja (mikrovalovni sistemi, optika, baker, vmesniki in podobno),
5. zagotovitev potrebnega povečanja obstoječe električne priključne moči,
6. izvedba zahtevanih ozemljitev oziroma razširitev obstoječe ozemljitve zaradi zamenjave zabojnika/stolpa.

(4) Vzdrževalna dela v javno korist morajo biti opravljena tako, da objekti ohranjajo bistvene lastnosti v skladu s predpisi o graditvi objektov.

(5) Minister določi objekte in njihovo razčlenitev v okviru javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče zmogljivosti glede na stopnjo zahtevnosti njihove gradnje oziroma vzdrževanja oziroma lahko podrobnejše uredi vprašanja, ki nastanejo pri izvrševanju tega člena.

(6) Inšpektor pristojen za prostorske in gradbene zadeve opravlja nadzor nad izvajanjem določb o gradnji javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture, ki izhajajo iz tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov ter pri tem usklajeno deluje ter sodeluje z inšpektorjem. Inšpektor pa opravlja nadzor nad delovanjem v obratovanju iz prvega odstavka tega člena ter pri tem sodeluje ter usklajeno deluje z inšpektorjem pristojnim za nadzor blaga na trgu. Vsi navedeni inšpektorji sodelujejo z agencijo ob uporabi tretjega odstavka 141. člena tega zakona.

8. člen
(skupna uporaba)

(1) Operaterji javnih komunikacijskih omrežij, ki pridobijo pravico do postavitve zmogljivosti na, nad ali pod nepremičnino v javni ali zasebni lasti, morajo zaradi racionalne rabe prostora graditi omrežja in naprave tako, da v kar največji meri omogočajo skupno uporabo obstoječih objektov komunikacijskega omrežja.

(2) Operaterji javnih komunikacijskih omrežij se morajo z drugimi operaterji javnih komunikacijskih omrežij dogovarjati o skupni uporabi takšne lastnine oziroma zmogljivosti.

(3) Agencija vzpodbuja pogodbeno urejanje skupne uporabe iz prvega odstavka tega člena.

(4) Kadar so operaterji javnih komunikacijskih omrežij prikrajšani za dostop do uporabnih alternativ zaradi racionalne rabe prostora, varstva okolja ali javnega zdravja, zaradi javne varnosti ali prostorskih ureditev ter se sami ne dogovorijo, na zahtevo ene izmed strank o zadevi odloči agencija z odločbo po postopku iz 129. člena tega zakona. V tem primeru lahko agencija operaterju javnih komunikacijskih omrežij odredi, da drugemu operaterju javnih komunikacijskih omrežij omogoči skupno uporabo zadevnih zmogljivosti oziroma lastnine. Pri tem lahko določi pravila za delitev stroškov skupne uporabe zmogljivosti oziroma lastnine.

(5) Agencija lahko odredi skupno uporabo le na podlagi predhodno izvedenega javnega posvetovanja, ki ne sme trajati manj, kot je opredeljeno v 95. členu tega zakona. V okviru javnega posvetovanja morajo imeti vse zainteresirane stranke možnost, da izrazijo svoje mnenje.

(6) Agencija ne more odrediti skupne uporabe, če bi ta posegala v stvarne pravice tretje osebe, razen če je operater sprožil postopek razlastitve ali ustanovitve služnosti.

9. člen
(medomrežno povezovanje in operaterski dostop)

(1) Operaterji javnih komunikacijskih omrežij imajo pravico in dolžnost, da se medsebojno pogajajo o operaterskem dostopu oziroma o medomrežnem povezovanju.

(2) O tehničnih in komercialnih vprašanjih operaterskega dostopa oziroma medomrežnega povezovanja se stranke dogovorijo same s pogodbo, ki ne sme biti v nasprotju z določbami tega zakona.

(3) Pri sklepanju pogodb o medomrežnem povezovanju oziroma operaterskem dostopu so stranke dolžne varovati zaupnost vseh podatkov, ki so si jih pri tem izmenjale. Izmenjani podatki ne smejo biti uporabljeni za kakršenkoli drug namen ali izročeni tretji osebi, zlasti ne drugemu oddelku, podružnici oziroma hčerinski družbi ter partnerjem, ki bi jim posredovanje takšnih informacij lahko prineslo konkurenčno prednost. Ne glede na navedeno pa veljajo obveznosti iz 23. in 24. člena tega zakona.

(4) Če ne pride do dogovora iz drugega odstavka tega člena, odloči na zahtevo ene izmed strank oziroma po uradni dolžnosti agencija z odločbo ob smiselni uporabi postopka iz 129. člena tega zakona. Agencija z odločbo uredi le tista vprašanja medomrežnega povezovanja oziroma operaterskega dostopa, glede katerih ni mogoče doseči soglasja med strankami in ki niso v nasprotju s tem zakonom.

10. člen
(operaterji s posebnimi ali izključnimi pravicami)

Operaterji, ki imajo posebne ali izključne pravice za izvajanje druge gospodarske dejavnosti in imajo letni prihodek na področju elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev večji od dveh milijard slovenskih tolarjev, morajo ali zagotavljati elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve v pravno samostojni družbi, ali pa voditi ločene računovodske evidence za aktivnosti, povezane z izvajanjem oziroma zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih storitev ali omrežij, tako kot da bi te aktivnosti opravljali v pravno samostojni družbi.

III. UNIVERZALNA STORITEV

11. člen
(univerzalna storitev)

(1) Univerzalna storitev je najmanjši nabor storitev določene kakovosti, ki je dostopen vsem končnim uporabnikom v Republiki Sloveniji po dostopni ceni ne glede na njihovo geografsko lego.

(2) Najmanjši nabor storitev, ki sodijo v univerzalno storitev, vključuje:
1. priključitev na javno telefonsko omrežje in dostop do javno dostopnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji na razumno zahtevo uporabnika, tako da mu to omogoča vzpostavljanje in sprejemanje
notranjih (krajevnih in medkrajevnih) in mednarodnih klicev, prenos faksimilnih komunikacij in podatkovnih komunikacij s prenosno hitrostjo, primerno za funkcionalen dostop do interneta;
2. zagotavljanje in dostop do univerzalnega imenika in univerzalne službe za dajanje informacij o naročnikih (v nadaljnjem besedilu: univerzana imeniška služba) v skladu z 12. členom tega zakona;
3. zagotavljanje javnih telefonskih govorilnic, iz katerih je možno brezplačno in brez uporabe kakršnihkoli plačilnih sredstev klicati na številke za klice v sili, tako da so izpolnjene razumne potrebe končnih uporabnikov glede geografske pokritosti, števila javnih telefonskih govorilnic, dostopnosti za uporabnike-invalide in kakovosti storitev;
4. zagotavljanje ukrepov za končne uporabnike-invalide, ki jih določi vlada na usklajen predlog ministra in ministra oziroma ministrice, pristojnega oziroma pristojne za socialne zadeve (v nadaljnjem besedilu: minister, pristojen za socialne zadeve), in ki končnim uporabnikom-invalidom omogočajo ustrezen dostop do in uporabo javno dostopnih telefonskih storitev, vključno z dostopom do storitev v sili, imenikov in imeniških služb, kot ga imajo drugi končni uporabniki.

(3) Če se najmanjši nabor storitev iz prejšnjega odstavka spremeni v zakonodaji Evropske skupnosti, Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) sprejme uredbo, s katero določi spremenjeni najmanjši nabor storitev.

(4) Vlada lahko z uredbo poveča obseg najmanjšega nabora storitev, ki je določen z drugim oziroma tretjim odstavkom tega člena, če je to v skladu z razvojem elektronskih komunikacij.

12. člen
(univerzalni imenik in univerzalna imeniška služba)

(1) Univerzalni imenik mora vsebovati najmanj podatke iz od 1. do 5. točke prvega odstavka 110. člena tega zakona o vseh naročnikih javno dostopnih telefonskih storitev, ki temu ne nasprotujejo. Univerzalni imenik je lahko natiskan oziroma elektronski, za kar mora agencija predhodno izdati odločbo o soglasju.

(2) Univerzalna imeniška služba, do katere morajo imeti dostop vsi končni uporabniki, vključno z uporabniki javnih govorilnic, mora dajati podatke o vseh naročnikih, ki so vključeni v univerzalni imenik.

(3) Podatke v univerzalnem imeniku je treba redno oziroma najmanj enkrat letno obnavljati ob upoštevanju načina njegovega izdajanja. Podatki, ki jih daje univerzalna imeniška služba, pa morajo biti obnovljeni najmanj enkrat mesečno. Izvajalec univerzalne storitve, ki zagotavlja univerzalni imenik oziroma univerzalno imeniško službo, nemudoma obvesti agencijo, če mu drug operater javno dostopnih telefonskih storitev ne posreduje podatkov iz prvega odstavka tega člena.

(4) Izvajalec univerzalne storitve, ki zagotavlja univerzalni imenik oziroma univerzalno imeniško službo, ne sme različno obravnavati podatkov, ki jih dobi od različnih operaterjev javno dostopne telefonske storitve.

13. člen
(zagotavljanje univerzalne storitve)

(1) Agencija z odločbo določi za dobo pet let enega ali več izvajalcev univerzalne storitve, tako da se univerzalna storitev zagotavlja na celotnem ozemlju Republike Slovenije.

(2) Če v tem poglavju tega zakona ni drugače določeno, agencija določi izvajalca univerzalne storitve z odločbo na podlagi smiselne uporabe določb javnega razpisa, ki je določen v V. poglavju (radiofrekvenčni spekter) tega zakona. Če javni razpis ne uspe, določi agencija z odločbo za izvajalca univerzalne storitve tistega operaterja, ki ima na področju javno dostopnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji pomembno tržno moč v skladu s prvim odstavkom 19. člena tega zakona oziroma, če tega ni, pa operaterja, ki ima največ naročnikov javno dostopnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji. Pri tem mora agencija upoštevati načelo učinkovitosti, objektivnosti in transparentnosti.

(3) Predmet javnega razpisa je zagotavljanje različnih storitev, ki jih zajema univerzalna storitev, oziroma zagotavljanje univerzalne storitve na določenem območju ali na celotnem ozemlju Republike Slovenije.

(4) Pri izboru se kot merila upoštevajo zlasti sposobnost izvajanja univerzalne storitve oziroma različnih storitev, ki jih zajema univerzalna storitev, na določenem območju in stroški tega izvajanja.

(5) Agencija mora šest mesecev pred iztekom trajanja odločbe iz prvega odstavka tega člena na podlagi podatkov o izvajanju univerzalne storitve ugotoviti, ali je splošna dostopnost zmogljivosti oziroma storitev, ki jih zajema univerzalna storitev, takšna, da je treba ponovno določiti izvajalca univerzalne storitve, pri čemer upošteva mnenje zainteresirane javnosti.

14. člen
(cene in splošni pogoji)

(1) Agencija spremlja razvoj in višino drobnoprodajnih cen storitev, ki se izvajajo kot univerzalna storitev.

(2) Cene posamezne storitve, ki se izvaja kot univerzalna storitev, morajo biti pri posameznem izvajalcu univerzalne storitve enake na celotnem ozemlju Republike Slovenije.

(3) Izvajalec univerzalne storitve lahko ponudi cenovne opcije ali pakete za potrošnike z nizkimi dohodki oziroma posebnimi potrebami, ki se razlikujejo od tistih, ki jih sicer zagotavlja pod normalnimi komercialnimi pogoji.

(4) Agencija na podlagi zbranih podatkov iz prvega odstavka tega člena in z odločbo od posameznega izvajalca univerzalne storitve zahteva, da ponudi cenovne opcije ali pakete za potrošnike z nizkimi dohodki oziroma posebnimi potrebami, ki se razlikujejo od tistih, ki jih sicer zagotavlja pod normalnimi komercialnimi pogoji, če na podlagi zbranih podatkov ugotovi, da so cene iz prvega odstavka tega člena previsoke glede na povprečno mesečno plačo v Republiki Sloveniji, kot jo objavi Statistični urad Republike Slovenije, in če rastejo za več kot 5 odstotnih točk hitreje kot indeks življenjskih stroškov v preteklem letu. Agencija s splošnim aktom določi način upoštevanja navedenih meril. Minister v soglasju z ministrom, pristojnim za socialne zadeve, določi kategorije potrošnikov, ki se štejejo za osebe z nizkimi dohodki oziroma s posebnimi potrebami.

(5) Izvajalec univerzalne storitve mora določiti cene in splošne pogoje, tako da naročniki določene storitve, ki se izvaja kot univerzalna storitev, niso dolžni plačati še za zmogljivosti ali storitve, ki pri tej storitvi niso potrebne ali zahtevane.

(6) Agencija lahko z odločbo izvajalcu univerzalne storitve naloži, da svojim naročnikom zagotovi eno ali več naslednjih možnosti za nadzor izdatkov:
1. razčlenitev računa v skladu z 91. členom tega zakona,
2. brezplačno selektivno zaporo izhodnih klicev za preprečitev določene vrste klicev ali klicev na določeno vrsto številk,
3. predplačniški sistem za plačilo dostopa do javnega telefonskega omrežja in uporabe javno dostopnih telefonskih storitev za potrošnike,
4. obročno odplačevanje priključnine na javno telefonsko omrežje.

15. člen
(kakovost univerzalne storitve)

(1) Minister predpiše kakovost univerzalne storitve, tako da zlasti določi parametre kakovosti, njihove mejne vrednosti in metode merjenja teh parametrov.

(2) Agencija s splošnim aktom določi prenosno hitrost, primerno za funkcionalen dostop do interneta, in rok, v katerem jo je treba doseči. Pri tem upošteva prevladujoče tehnologije dostopa, ki jih uporablja večina naročnikov, ter tehnološko in ekonomsko izvedljivost. Po izteku roka, določenega v splošnem aktu, agencija ponovno preveri okoliščine, ki so pripeljale do določitve prenosne hitrosti, in po potrebi s splošnim aktom določi novo prenosno hitrost.

(3) Agencija v splošnem aktu predpiše vsebino, obliko in način objave podatkov o kakovosti univerzalne storitve.

(4) Izvajalci univerzalne storitve morajo najmanj enkrat letno objavljati ažurne podatke o kakovosti univerzalne storitve in podatke ter vsako njihovo spremembo pošiljati agenciji.

(5) Agencija nadzoruje kakovost univerzalne storitve in lahko ukrepa v skladu s postopkom nadzora.

(6) Če agencija utemeljeno sumi v resničnost podatkov iz četrtega odstavka tega člena, lahko agencija po uradni dolžnosti odredi neodvisno revizijo ali tej reviziji podoben pregled podatkov o kakovosti zagotavljanja univerzalne storitve na stroške določenega izvajalca univerzalne storitve.

(7) Če izmerjene vrednosti parametrov kakovosti določenega izvajalca univerzalne storitve najmanj trikrat zaporedoma ne dosežejo mejnih vrednosti, lahko agencija začne postopek izbire novega izvajalca univerzalne storitve.

16. člen
(nadomestilo neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve)

(1) Izvajalec univerzalne storitve je upravičen do nadomestila, če mu zagotavljanje storitev iz drugega odstavka 11. člena oziroma četrtega odstavka 14. člena povzroča neto stroške.

(2) Neto stroški zagotavljanja univerzalne storitve se izračunajo kot razlika med neto stroški izbranega izvajalca, če deluje z obveznostmi izvajanja univerzalne storitve in če deluje brez teh obveznosti, pri tem pa se upošteva koristi, ki jih ima z izvajanjem univerzalne storitve, vključno z nematerialnimi koristmi. Agencija v splošnem aktu podrobneje predpiše način izračuna neto stroškov in nematerialne koristi, ki se upoštevajo pri izračunu neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve. Pri tem mora upoštevati opredeljena izhodišča, navedena v zakonodaji Evropske skupnosti, ki urejajo univerzalno storitev.

(3) Izvajalec univerzalne storitve mora stroške ukrepov iz 4. točke drugega odstavka 11. člena evidentirati in voditi ločeno od ostalih stroškov univerzalne storitve.

(4) Izvajalec univerzalne storitve mora agenciji v 90 dneh po zaključku poslovnega leta poslati oceno neto stroškov ter računovodske evidence in informacije, ki so služile za oceno neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve. V nasprotnem primeru izgubi pravico do uveljavljanja neto stroškov.

(5) Agencija ali s strani agencije pooblaščeni revizor revidira in potrdi računovodske izkaze in informacije iz prejšnjega odstavka.

(6) Agencija mora preveriti izračun neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve. Če je bil izvajalec univerzalne storitve izbran na javnem razpisu, agencija pri preverjanju upošteva stroške zagotavljanja univerzalne storitve, ki jih je le-ta ponudil na javnem razpisu. Agencija upošteva drugačne stroške, kot jih je na javnem razpisu ponudil izvajalec storitve samo v primeru, ko je prišlo do spremembe pogojev, ki so bili upoštevani pri javnem razpisu in ko izvajalec univerzalne storitve dokaže upravičenost odstopanj na objektivni in transparentni osnovi. Agencija objavi rezultate izračuna stroškov in rezultate revizije podatkov, ki ji jih je posredoval izvajalec univerzalne storitve.

(7) Agencija z odločbo določi višino nadomestila. Pri tem lahko na podlagi izračunov odloči, da izvajalec univerzalne storitve ni upravičen do nadomestila ali da je upravičen do manjšega nadomestila neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve, kot ga je le-ta predlagal.

17. člen
(financiranje univerzalne storitve)

(1) Nadomestila neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve se financirajo iz prispevkov operaterjev, ki delujejo na območju Republike Slovenije in imajo prihodek iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev višji kot 500 milijonov slovenskih tolarjev.

(2) Višino prispevka za posameznega operaterja določi agencija na podlagi deleža njegovega prihodka iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev glede na prihodek iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev vseh operaterjev iz prejšnjega odstavka na območju Republike Slovenije.

(3) Operaterji morajo svoj prispevek plačati neposredno izvajalcu univerzalne storitve v roku in višini, ki ju z odločbo določi agencija.

(4) Operaterji vsako leto do 31. marca obvestijo agencijo o višini prihodkov, ki so jih imeli v preteklem letu iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev. Če operater do tega roka tega ne stori, upošteva agencija kot prihodek iz drugega odstavka tega člena celotni prihodek operaterja iz preteklega leta, pridobljen na podlagi podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.

(5) Če agencija utemeljeno sumi o resničnosti podatkov, ki jih je sporočil operater, lahko agencija ali pooblaščeni revizor po izboru agencije pregleda podatke in oceni prihodek na stroške tega operaterja. Če ocenjeni prihodek bistveno odstopa od sporočenega prihodka iz prejšnjega odstavka, agencija pri izračunu upošteva ocenjeni prihodek.

(6) Podatki o nadomestilu neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve, načinu njihove razporeditve in uporabe ter delih, ki so bila financirana, so javni. Agencija v ta namen vsako leto objavi letno poročilo o nadomestilih neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve, izračunanih neto stroških, nematerialnih koristih, ki so bile upoštevane pri izračunu neto stroškov, in plačanih prispevkih.

(7) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena nadomestila neto stroškov za ukrepe za uporabnike-invalide v okviru univerzalne storitve financira ministrstvo, pristojno za socialne zadeve.

18. člen
(nadzor)

Agencija v okviru svojih pooblastil nadzira izvajanje univerzalne storitve.

IV. ZAGOTAVLJANJE KONKURENCE

19. člen
(operaterji s pomembno tržno močjo)

(1) Pri zagotavljanju učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij s predhodno (ex ante) regulacijo se šteje, da ima operater pomembno tržno moč po tem zakonu, če ima sam ali skupaj z drugimi operaterji na določenem trgu javnih komunikacijskih omrežij oziroma javnih komunikacijskih storitev (v nadaljnjem besedilu: upošteven trg) položaj, enakovreden prevladujočemu položaju, torej tak ekonomski vpliv, da mu omogoča znatno mero samostojnosti nasproti konkurentom, uporabnikom in potrošnikom.

(2) Če dva ali več operaterjev delujejo na trgu, katerega struktura pospešuje usklajene učinke, se jih lahko obravnava kot operaterje s skupnim prevladujočim položajem v smislu prejšnjega odstavka, tudi kadar med njimi ni strukturnih ali drugih povezav.

(3) Kadar ima operater na upoštevnem trgu pomembno tržno moč, se lahko šteje za operaterja s pomembno tržno močjo tudi na trgu, ki je tesno povezan s prvim trgom, če povezave med obema trgoma omogočajo, da se tržna moč z enega trga prenese na drugega in s tem krepi tržna moč operaterja.

(4) Kadar agencija presoja, ali ima operater pomembno tržno moč v skladu s prvim odstavkom tega člena, upošteva zlasti naslednja merila, ki niso kumulativne narave:
1. tržni delež operaterja na upoštevnem trgu in spreminjanje njegovega tržnega deleža na upoštevnem trgu v daljšem obdobju;
2. ovire za vstop na upoštevni trg in vpliv na potencialno konkurenco na tem trgu;
3. vpliv velikih uporabnikov na moč operaterja (izravnalna kupna moč);
4. elastičnost povpraševanja;
5. faza v razvoju upoštevnega trga;
6. tehnološke prednosti;
7. razvitost prodajne in distribucijske mreže;
8. doseganje ekonomij obsega oziroma ekonomij povezanosti,
9. stopnjo vertikalne integracije;
10. stopnjo diferenciacije produkta;
11. možnosti dostopa do finančnih virov;
12. ali nadzira infrastrukturo, ki se je ne da zlahka podvojiti;
13. zvezanost storitev.

(5) Kadar agencija presoja, ali imajo dva ali več operaterjev pomembno tržno moč v skladu z drugim odstavkom tega člena, upošteva zlasti naslednja merila, ki niso kumulativne narave:
1. stopnjo koncentracije upoštevnega trga, razporeditev tržnih deležev na upoštevnem trgu in njihovo spreminjanje v daljšem obdobju;
2. ovire za vstop na upoštevni trg in vpliv na potencialno konkurenco na tem trgu;
3. vpliv velikih uporabnikov na moč operaterja (izravnalna kupna moč);
4. preglednost upoštevnega trga;
5. faza v razvoju upoštevnega trga;
6. homogenost produktov;
7. elastičnost povpraševanja;
8. koliko je tehničnih inovacij in kakšna je razvitost tehnologije;
9. obstoj prostih (neizrabljenih) zmogljivosti;
10. ali obstajajo neformalne ali druge povezave med temi operaterji;
11. mehanizme, ki jih ti operaterji uporabijo pri povračilnih ukrepih;
12. obstoj cenovne konkurence.

(6) Pri določanju pomembne tržne moči in uporabi meril iz četrtega in petega odstavka agencija ravna skladno z zakonodajo Evropske skupnosti in dosledno upošteva smernice Evropske komisije, ki urejajo tržno analizo in določitev pomembne tržne moči na področju elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. Pri tem agencija sodeluje z organom, pristojnim za varstvo konkurence.

20. člen
(določitev upoštevnih trgov)

(1) Agencija mora na področju zagotavljanja in izvajanja elektronskih komunikacij v skladu z načeli konkurenčnega prava in ob doslednem upoštevanju vsakokratnega priporočila Evropske komisije o upoštevnih trgih produktov in storitev na področju elektronskih komunikacij in smernic iz šestega odstavka prejšnjega člena s splošnim aktom določiti produktne, storitvene in geografske trge, ki ustrezajo razmeram v državi. Pri tem agencija sodeluje z organom, pristojnim za varstvo konkurence.

(2) Če Evropska komisija na področju zagotavljanja in izvajanja elektronskih komunikacij z odločbo določi meddržavne trge, mora biti vsaka določitev meddržavnih trgov agencije v skladu z odločbo Evropske komisije.

(3) Agencija mora v skladu s tem členom v 60 dneh od izdaje novega priporočila oziroma nove odločbe Evropske komisije izdati ustrezno odločbo.

(4) Če agencija v skladu s tem členom izda odločbo, ki se razlikuje od priporočila Evropske komisije, mora pred tem izpeljati javno posvetovanje v skladu s 95. členom in sodelovanje v skladu s 124. členom tega zakona ter posvetovanje s pristojnimi organi urejanja drugih držav članic Evropske unije in Evropsko komisijo v skladu s 125. členom tega zakona.

21. člen
(analiza upoštevnih trgov)

(1) Agencija mora v sodelovanju z organom, pristojnim za varstvo konkurence, v rednih časovnih intervalih analizirati trge iz prvega odstavka prejšnjega člena. Pri tem pa časovni intervali ne smejo biti daljši od enega leta.

(2) Pri analizi iz prejšnjega odstavka mora agencija upoštevati smernice iz šestega odstavka 19. člena tega zakona.

(3) Analizo meddržavnih trgov izvede agencija skupaj s pristojnimi organi urejanja iz drugih držav članic Evropske unije, ki jih ta meddržavni trg obsega.

22. člen
(naložitev, sprememba, ohranitev ali razveljavitev obveznosti
operaterjem s pomembno tržno močjo)

(1) Če na podlagi analize upoštevnega trga agencija ugotovi, da ta trg ni dovolj konkurenčen, z odločbo določi operaterja oziroma operaterje s pomembno tržno močjo na tem trgu. Pred izdajo odločbe lahko pridobi mnenje organa, pristojnega za varstvo konkurence.

(2) Z odločbo iz prejšnjega odstavka mora agencija naložiti operaterju s pomembno tržno močjo vsaj eno izmed obveznosti iz 23. do 30. člena tega zakona. Agencija pri tem upošteva načelo sorazmernosti, kar mora v obrazložitvi odločbe tudi ustrezno obrazložiti.

(3) Če namerava agencija operaterju s pomembno tržno močjo z odločbo naložiti druge obveznosti, ki niso obveznosti določene v 23. do 30. členu tega zakona, sme to storiti samo na podlagi predhodnega soglasja Evropske komisije.

(4) Ob ponovni določitvi določenega operaterja za operaterja s pomembno tržno močjo lahko agencija temu operaterju naloži iste ali druge obveznosti.

(5) Če na podlagi analize upoštevnega trga agencija ugotovi, da je ta trg dovolj konkurenčen, ne sme določiti nobenega operaterja za operaterja s pomembno tržno močjo. Če je bil ta trg prej nekonkurenčen, mora agencija z odločbo razveljaviti vse odločbe, ki so na tem trgu določale operaterje s pomembno tržno močjo.

(6) Pri razveljavitvi odločb na podlagi prejšnjega odstavka agencija razveljavi tudi vse obveznosti, ki so jih ti operaterji imeli kot operaterji s pomembno tržno močjo.

(7) O naložitvi, spremembi, ohranitvi ali razveljavitvi obveznosti operaterjem s pomembno tržno močjo na meddržavnih trgih, odloča agencija skupaj z drugimi pristojnimi organi urejanja v državah članicah Evropske unije, ki jih ta meddržavni trg zajema.

(8) Vsak ukrep na podlagi tega člena lahko agencija izvede le na podlagi predhodno izpeljanega posvetovanja z zainteresirano javnostjo, kot je določeno v 95. členu tega zakona, z organom, pristojnim za varstvo konkurence na podlagi 124. člena tega zakona, pod pogoji iz 125. člena tega zakona pa tudi z drugimi pristojnimi organi urejanja v državah članicah Evropske unije in Evropsko komisijo.

23. člen
(obveznost zagotavljanja preglednosti)

(1) Agencija lahko z odločbo iz prvega odstavka prejšnjega člena naloži določenemu operaterju s pomembno tržno močjo, da zagotavlja preglednost glede medomrežnega povezovanja oziroma operaterskega dostopa, tako da od njega zahteva razkritje določenih informacij v zvezi medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom, na primer računovodske informacije, tehnične specifikacije, značilnosti omrežja, pogoje izvedbe in uporabe, cene. Agencija v tej odločbi natančneje določi, katere informacije naj bodo razkrite, kako podrobne naj bodo in kako naj bodo razkrite.

(2) Od operaterja iz prejšnjega odstavka, ki mu je naložena tudi obveznost iz 24. člena tega zakona, lahko agencija v skladu s prejšnjim odstavkom z odločbo zahteva, da objavi vzorčno ponudbo za medomrežno povezovanje oziroma operaterski dostop. Ta vzorčna ponudba mora biti dovolj razčlenjena, tako da drugim operaterjem, ki želijo določeno storitev v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom, ni treba plačati zmogljivosti, ki niso nujno potrebne za zahtevano storitev. V tej vzorčni ponudbi morajo biti opisane storitve, ki jih operater s pomembno tržno močjo ponuja v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom, razčlenjene na komponente v skladu s tržnimi potrebami, ter z njimi povezani pogoji, vključno s cenami. Če ta vzorčna ponudba ne ustreza določbam tega zakona, sme agencija z odločbo zahtevati njeno spremembo.

(3) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka mora vzorčna ponudba za razvezan dostop do krajevne zanke vsebovati vsaj tiste elemente, ki jih agencija določi s splošnim aktom, pripravljenim v skladu z zakonodajo Evropske skupnosti.

24. člen
(obveznost zagotavljanja enakega obravnavanja)

(1) Agencija lahko z odločbo iz prvega odstavka 22. člena tega zakona naloži določenemu operaterju s pomembno tržno močjo obveznost zagotavljanja enakega obravnavanja v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom.

(2) Z naložitvijo obveznosti iz prejšnjega odstavka se zlasti zagotovi, da operater iz prejšnjega odstavka:
1. uporablja enakovredne pogoje medomrežnega povezovanja oziroma operaterskega dostopa v enakovrednih okoliščinah za druge operaterje, ki zagotavljajo enakovredne storitve, ter
2. zagotavlja drugim operaterjem enako kakovostne storitve in informacije v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom pod enakimi pogoji kot za svoje storitve ali storitve svojih hčerinskih podjetij ali partnerskih podjetij.

25. člen
(obveznost ločitve računovodskih evidenc)

(1) Agencija lahko v skladu s predpisi, ki urejajo računovodstvo, z odločbo iz prvega odstavka 22. člena tega zakona naloži določenemu operaterju s pomembno tržno močjo, da vodi računovodske evidence za določene dejavnosti, povezane z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom, ločeno od računovodskih evidenc za ostale dejavnosti.

(2) Agencija naloži to obveznost zaradi nadzorovanja izpolnjevanja obveznosti iz prejšnjega člena ali, kjer je to potrebno zaradi preprečitve neutemeljenega navzkrižnega subvencioniranja. To obveznost naloži zlasti vertikalno integriranemu operaterju in od njega lahko zahteva, da zagotovi preglednost svojih grosističnih in internih obračunskih cen. Pri tem lahko določi tudi obliko in metodologijo vodenja računovodstva, ki jo je treba uporabiti.

(3) Operater iz prvega odstavka tega člena mora na zahtevo agenciji predložiti računovodske evidence, vključno s podatki o prihodkih, prejetih od tretjih strank.

(4) Agencija lahko objavi informacije, ki bi prispevale k odprtem in konkurenčnem trgu, vendar mora pri tem upoštevati stopnjo zaupnosti prejetih podatkov skladno z domačimi predpisi in predpisi Evropske skupnosti, ki se nanašajo na poslovno tajnost.

(5) Agencija lahko s splošnim aktom podrobneje uredi vprašanja, ki se pojavijo pri izvrševanju tega člena.

26. člen
(obveznost dopustitve operaterskega dostopa do določenih omrežnih
zmogljivosti in njihove uporabe)

(1) Agencija lahko z odločbo iz prvega odstavka 22. člena tega zakona naloži določenemu operaterju s pomembno tržno močjo obveznost, da ugodi vsem razumnim zahtevam za operaterski dostop do in uporabo določenih omrežnih elementov in povezanih zmogljivosti. Tako ravna agencija zlasti, kadar oceni, da bi zavrnitev operaterskega dostopa ali nerazumni pogoji, ki bi imeli podoben učinek, ovirali vzpostavitev zadostne konkurenčnosti trga na maloprodajnem nivoju, ali da ne bi bili v interesu končnih uporabnikov. Pri tem agencija lahko naloži tudi dodatne pogoje, da se zagotovi poštenost, razumnost in pravočasnost izpolnitve obveznosti.

(2) Agencija lahko od operaterja iz prejšnjega odstavka med drugim zahteva zlasti, da:
1. omogoči operaterski dostop do določenih omrežnih elementov oziroma naprav, vključno z razvezanim dostopom do krajevne zanke;
2. se v dobri veri pogaja z operaterji, ki zahtevajo operaterski dostop;
3. ne zavrne že odobrenega operaterskega dostopa do zmogljivosti;
4. zagotovi določene storitve na grosistični osnovi zaradi preprodaje teh storitev na maloprodajnem trgu;
5. odobri odprt operaterski dostop do tehničnih vmesnikov, protokolov ali drugih pomembnih tehnologij, ki so nujno potrebni za vzajemno delovanje storitev ali storitev navideznih omrežij;
6. zagotovi skupno uporabo (kolokacija) ali druge oblike souporabe zmogljivosti, vključno s souporabo kanalov, zgradb ali drogov;
7. zagotovi določene storitve, ki so potrebne za vzajemno delovanje storitev med koncema za uporabnike, vključno z zmogljivostmi za inteligentne omrežne storitve ali gostovanjem v mobilnih omrežjih;
8. zagotovi operaterski dostop do sistemov za podporo obratovanju ali podobnih sistemov
programske opreme, ki so potrebni za zagotovitev pravične konkurence pri izvajanju storitev;
9. medsebojno poveže omrežja ali omrežne zmogljivosti.

(3) Ko agencija presoja, ali naj naloži obveznost iz prvega odstavka tega člena, in še posebej, ko ocenjuje, ali je naložena obveznost proporcionalna koristim, ki jih zasleduje, mora upoštevati zlasti naslednje dejavnike:
1. tehnično in ekonomsko upravičenost uporabe ali namestitve konkurenčne opreme glede na hitrost razvoja trga ter naravo in vrsto predlaganega medomrežnega povezovanja in operaterskega dostopa;
2. izvedljivost predlaganega operaterskega dostopa glede na kapaciteto, ki je na voljo;
3. začetno naložbo operaterja iz prvega odstavka tega člena ob upoštevanju tveganja v zvezi s to naložbo;
4. potreba po dolgoročnem varstvu konkurence;
5. ustrezne pravice intelektualne lastnine, kadar je to primerno;
6. zagotavljanje vseevropskih storitev.

(4) Agencija lahko s splošnim aktom podrobneje uredi posamezna vprašanja, ki se pojavijo pri izvrševanju tega člena.

27. člen
(obveznost cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva)

(1) Agencija lahko z odločbo iz prvega odstavka 22. člena tega zakona naloži določenemu operaterju s pomembno tržno močjo obveznosti v zvezi s pokrivanjem stroškov in kontrolo cen, vključno z obveznostmi glede stroškovne naravnanosti cen in obveznostmi glede sistemov stroškovnega računovodstva, v povezavi z zagotavljanjem določene vrste medomrežnega povezovanja oziroma operaterskega dostopa.

(2) Agencija naloži obveznosti iz prejšnjega odstavka, če na podlagi tržne analize iz 21. člena tega zakona oceni, da bi operater iz prejšnjega odstavka zaradi pomanjkanja učinkovite konkurence utegnil obdržati ali previsoke cene ali prenizko razliko med maloprodajnimi in grosističnimi cenami v škodo končnih uporabnikov.

(3) Agencija mora pri naložitvi obveznosti iz prvega odstavka tega člena upoštevati naložbe operaterja iz prvega odstavka tega člena in mu zagotoviti primerno stopnjo donosnosti naložbe glede na vložena sredstva, pri čemer upošteva s tem povezana tveganja.

(4) Vsak mehanizem pokrivanja stroškov ali metodologija določanja cen, ki ga predpiše agencija, mora biti namenjen pospeševanju učinkovitosti in trajnostne konkurence ter povečanju koristi potrošnikov. Pri tem lahko agencija upošteva tudi cene, ki so na voljo na primerljivih konkurenčnih trgih in pri operaterjih.

(5) Kadar mora operater iz prvega odstavka tega člena pri svojih cenah upoštevati stroškovno naravnanost, mora dokazati, da so cene izračunane na podlagi stroškov, vključno s primerno stopnjo donosnosti naložbe. Pri preverjanju te obveznosti lahko agencija uporabi metode stroškovnega računovodstva, ki so neodvisne od tistih, ki jih uporablja operater. Agencija lahko od operaterja z odločbo tudi zahteva, da utemelji svoje cene, in lahko, kjer je to primerno, zahteva prilagoditev cen. Pri tem je dokazno breme na strani operaterja, ki je zavezan za izpolnjevanje te zahteve.

(6) Agencija mora zagotoviti, da je v primeru obvezne uporabe sistema stroškovnega računovodstva za podporo cenovnega nadzora javnosti na voljo opis sistema stroškovnega računovodstva, ki prikazuje vsaj glavne kategorije, po katerih so stroški razvrščeni v skupine, in pravila, ki se uporabljajo za razporeditev stroškov. Skladnost s sistemom stroškovnega računovodstva preverja pooblaščeni revizor. Izjava o skladnosti se objavi vsako leto.

28. člen
(obveznost regulacije maloprodajnih storitev)

(1) Agencija lahko z odločbo iz prvega odstavka 22. člena tega zakona naloži določenemu operaterju s pomembno tržno močjo na določenem maloprodajnem trgu obveznosti, povezane z regulacijo maloprodajnih storitev.

(2) Obveznosti iz tega člena lahko agencija naloži le, če na podlagi tržnih analiz iz 21. člena tega zakona ugotovi, da upošteven trg, ki je namenjen končnim uporabnikom, ni dovolj konkurenčen, obveznosti na podlagi 23. do vključno 27. člena in 30. člena tega zakona pa ne bi dosegle ciljev, ki jih na trgu zasleduje. Obveznosti iz tega člena lahko vključujejo prepoved:
1. zaračunavanja prekomernih cen,
2. oviranja vstopa na trg,
3. omejevanja konkurence s postavljanjem previsokih ali prenizkih cen,
4. dajanja neupravičene prednosti določenim končnim uporabnikom,
5. neutemeljenega združevanja določenih storitev.

(3) Agencija lahko hkrati z naložitvijo obveznosti na podlagi tega člena predpiše eno izmed naslednjih metod:
1. metodo cenovne kapice na maloprodajnih cenah,
2. metodo regulacije individualnih tarif,
3. metodo stroškovne usmeritve cen,
4. metodo usmeritve k cenam na primerljivih trgih.

(4) Pri izpolnjevanju obveznosti na podlagi tega člena, ki se nanašajo na regulacijo maloprodajnih tarif ali drug ustrezen maloprodajni nadzor, mora operater iz prvega odstavka tega člena uporabiti potreben in primeren sistem stroškovnega računovodstva, ki ga določi agencija z odločbo iz prvega odstavka tega člena. Pri tem lahko agencija določi obliko in metodologijo vodenja računovodstva, ki ju mora ta operater uporabiti. Skladnost s stroškovnim računovodstvom preverja usposobljeni neodvisni revizor. Agencija zagotovi letno objavo izjave o skladnosti.

(5) Agencija mora na zahtevo Evropske komisije tej sporočiti informacije, ki se nanašajo na obveznosti nadzora maloprodajnih cen in, kadar je to primerno, tudi o sistemih stroškovnega računovodstva, ki jih uporabljajo operaterji iz prvega odstavka tega člena.

29. člen
(obveznost zagotavljanja minimalnega nabora zakupljenih vodov)

(1) Če agencija na podlagi tržne analize iz 21. člena tega zakona ugotovi, da ni učinkovite konkurence pri zagotavljanju minimalnega nabora zakupljenih vodov, ki je objavljen v Uradnem listu Evropske unije, z odločbo iz prvega odstavka 22. člena tega zakona naloži operaterju s pomembno tržno močjo na področju zakupa vodov obveznost, da zagotavlja celoten minimalni nabor zakupljenih vodov ali le njegov del, in sicer pod nediskriminatornimi, stroškovno usmerjenimi in preglednimi pogoji, kot ti izhajajo iz zakonodaje Evropske skupnosti, ki se nanaša na zagotavljanje univerzalne storitve in pravic uporabnikov na področju elektronskih komunikacij.

(2) Agencija s splošnim aktom predpiše način zagotavljanja minimalnega nabora zakupljenih vodov.

30. člen
(obveznost zagotavljanja izbire in predizbire operaterja
javnih komunikacijskih storitev)

(1) Agencija mora z odločbo iz prvega odstavka 22. člena tega zakona naložiti določenemu operaterju s pomembno tržno močjo na področju zagotavljanja priključitve in uporabe javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji obveznost, da omogoči svojim naročnikom dostop do storitev vseh medomrežno povezanih operaterjev javnosti dostopnih telefonskih storitev, in sicer:
1. pri vsakem klicu z uporabo posebne številke izbranega operaterja,
2. s predizbiro operaterja, ki jo je možno preklicati ob vsakem klicu z uporabo metode iz prejšnje točke.

(2) Agencija lahko na podlagi zahtev uporabnikov od operaterjev iz prvega odstavka tega člena z odločbo iz 22. člena tega zakona zahteva tudi drugačen primeren način izvršitve obveznosti, kot je način, določen v prejšnjem odstavku.

(3) Agencija lahko na podlagi zahtev uporabnikov od operaterjev drugih javnih komunikacijskih omrežij, ki imajo pomembno tržno moč, z odločbo iz prvega odstavka 22. člena tega zakona zahteva, da omogočijo svojim uporabnikom izvajanje izbire in predizbire izvajalca javnih komunikacijskih storitev. Pri tem smiselno uporabi prvi odstavek tega člena ali določi drug primeren način izvršitve te obveznosti. Zahteve uporabnikov iz tega ter iz prejšnjega odstavka agencija oceni v skladu s postopkom tržne analize iz 21. člena ter ob smiselnem upoštevanju zahtev iz 26. člena tega zakona.

(4) Operaterji z obveznostjo na podlagi tega člena morajo stroškovno oblikovati cene za operaterski dostop in medomrežno povezovanje v zvezi z izbiro in predizbiro operaterja.

(5) Operaterji iz prejšnjega odstavka lahko naročniku zaračunajo le enkraten stroškovno utemeljen znesek, ki pokrije stroške izvedbe predizbire operaterja. Ne glede na to pa ta znesek ne sme biti toliko visok, da bi odvrnil naročnike od uporabe te zmogljivosti.

(6) Agencija lahko s splošnim aktom podrobneje uredi vprašanja, povezana z izvrševanjem tega člena.

31. člen
(nadzor)

Agencija v okviru svojih pooblastil nadzira uporabo določb tega zakona o konkurenci in izpolnjevanje obveznosti, ki jih z odločbo naloži operaterjem s pomembno tržno močjo.

V. RADIOFREKVENČNI SPEKTER

32. člen
(upravljanje radiofrekvenčnega spektra)

(1) Radiofrekvenčni spekter je omejena naravna dobrina.

(2) Državni organi v skladu z mednarodnopravnimi akti, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji, skrbijo za učinkovito in nemoteno uporabo radiofrekvenčnega spektra Republike Slovenije in pravic Republike Slovenije do orbitalnih pozicij.

(3) Z radiofrekvenčnim spektrom Republike Slovenije na podlagi javnega pooblastila upravlja agencija.

33. člen
(načrt razporeditve radiofrekvenčnih pasov)

(1) Vlada na predlog ministra z uredbo sprejme načrt razporeditve radiofrekvenčnih pasov, s katero določi radiokomunikacijske storitve v povezavi z radiofrekvenčnimi pasovi, način uporabe radiofekvenčnih pasov in druga vprašanja povezana z njihovo uporabo.

(2) Predlog uredbe iz prejšnjega odstavka pripravi agencija v skladu z mednarodnopravnimi akti, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji.

34. člen
(načrt uporabe radijskih frekvenc)

(1) Načrt uporabe radijskih frekvenc, ki mora biti v skladu z načrtom iz prejšnjega člena, s splošnim aktom sprejme agencija.

(2) S splošnim aktom iz prejšnjega odstavka agencija podrobneje opredeli namen in način uporabe radijskih frekvenc znotraj radiofrekvenčnih pasov, ki so za posamezne radiokomunikacijske storitve predvideni z uredbo iz prejšnjega člena.

(3) Splošni akt iz prvega odstavka tega člena sprejme agencija ob upoštevanju potreb varnosti in obrambe države, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter potreb varnosti zračnega prometa.

(4) Splošni akt iz prvega odstavka tega člena sprejme agencija:
1. v delu, ki se nanaša na radijske frekvence, predvidene za radiodifuzijo ob soglasju Sveta za radiodifuzijo,
2. v delu, ki se nanaša na radijske frekvence, predvidene za potrebe varnosti in obrambe države ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, v soglasju z ministrstvom, pristojnim za obrambo, ministrstvom, pristojnim za notranje zadeve, in direktorjem oziroma direktorico Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (v nadaljnjem besedilu: direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije) ter
3. v delu, ki se nanaša na radijske frekvence, predvidene za potrebe za varnost zračnega prometa, pa v soglasju z ministrstvom, pristojnim za promet.

35. člen
(uporaba radijskih frekvenc)

(1) Fizična ali pravna oseba lahko uporablja določeno radijsko frekvenco le na podlagi odločbe agencije, s katero ji ta podeli pravico uporabe te radijske frekvence. Če se radijske frekvence v nasprotju s tem zakonom in podzakonskimi predpisi uporabljajo brez veljavne odločbe, inšpektor ukrepa skladno s postopkom nadzora.

(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka ni potrebno pridobiti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za radijske frekvence, ki so s splošnim aktom iz prejšnjega člena predvidene za potrebe varnosti in obrambe države ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Upravljanje in dodeljevanje teh radijskih frekvenc izvaja organ, pristojen za načrtovanje in upravljanje radijskih frekvenc za potrebe državnih organov.

(3) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena ni potrebno pridobiti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc tudi za radijske frekvence, za katere minister v skladu z načrtom uporabe radijskih frekvenc predpiše, da se lahko uporabljajo brez odločbe o dodelitvi frekvenc, ter predpiše način njihove uporabe. Pri tem mora upoštevati tudi prevzete mednarodne obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnopravnih sporazumov, uveljavljenih v Republiki Sloveniji, in iz veljavne zakonodaje Evropske skupnosti.

(4) Agencija pripravi pregled dodeljenih radijskih frekvenc, ki vsebuje podatke o tem, katerim fizičnim ali pravnim osebam so določene radijske frekvence dodeljene, vendar ne vsebuje podatkov za radijske frekvence iz drugega odstavka tega člena. Podatki iz pregleda dodeljenih radijskih frekvenc so javni. Agencija pregled dodeljenih radijskih frekvenc javno objavi in ga redno posodablja.

36. člen
(postopek izdaje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc)

(1) Agencija izda odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc v skladu s splošnim aktom o načrtu uporabe radijskih frekvenc po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ter po predhodno izvedenem postopku javnega razpisa v primerih, ko to določa ta zakon.

(2) Odločba o dodelitvi radijske frekvence se izda na podlagi javnega razpisa, kadar gre za radiodifuzijo, in v primerih, kadar v postopku iz 38. člena ugotovi, da se učinkovita uporaba določene radijske frekvence lahko zagotovi le z omejitvijo števila izdanih odločb o dodelitvi radijskih frekvenc.

(3) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka agencija izda odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc za radiodifuzijo vedno na podlagi javnega razpisa brez izvedbe postopka iz 38. člena.

(4) Če je bila dodelitev določenih radijskih frekvenc določenim fizičnim ali pravnim osebam usklajena v Evropski skupnosti na podlagi mednarodnih sporazumov in predpisov Evropske skupnosti, mora agencija tem osebam izdati odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc. Če so bili v usklajenem postopku izbire teh oseb izpolnjeni vsi pogoji, predpisani za dodelitev teh radijskih frekvenc s tem zakonom, jim agencija ne sme naložiti še dodatnih pogojev, meril ali postopkov, ki bi lahko omejili, spremenili ali upočasnili izdajo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc.

37. člen
(izdaja odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc
na podlagi splošnega upravnega postopka)

(1) Vloga za začetek postopka za pridobitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc mora vsebovati podatke, ki jih agencija potrebuje za vodenje uradne evidence imetnikov odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc in za nadzor uporabe radijskih frekvenc, in sicer:
1. ime, naslov in davčna številka za fizične osebe,
2. firma, sedež, davčna in matična številka, registrska številka in navedba zakonitega zastopnika za pravne osebe,
3. navedba radijske frekvence, na katero se vloga nanaša, in namen uporabe te radijske frekvence,
4. navedba geografskega območja uporabe radijske frekvence,
5. podatki o predvideni tehnični rešitvi, predvsem podatke o predvidenem antenskem sistemu in radijski opremi ter podatke, ki so potrebni za presojo sevanja, navedba geografskega območja uporabe radijskih frekvenc in lokacije objektov, škodljivega motenja in ekonomičnosti izrabe radijske frekvence.

(2) Agencija mora odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, kadar ni potrebna izvedba javnega razpisa, izdati in vročiti vlagatelju v 42 dneh od prejema vloge za pridobitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ter hkrati podatke o dodelitvi vpisati v pregled dodeljenih radijskih frekvenc.

(3) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka agencija z odločbo zavrne izdajo odločbe o dodelitvi, če ugotovi, da:
1. je bila vlagatelju v zadnjih petih letih razveljavljena odločba o dodelitvi po uradni dolžnosti zaradi razlogov iz 1., 3. in 4. točke tretjega odstavka 54. člena,
2. dodelitev radijske frekvence ne bi bila v skladu z aktoma iz 33. in 34. člena tega zakona,
3. dodelitev radijske frekvence ne bi bila v skladu z učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra,
4. bi signal radijske opreme povzročal škodljivo motenje druge radijske opreme, sprejemnikov ali električnih oziroma elektronskih sistemov, ki se mu ne bi bilo mogoče izogniti.

38. člen
(pridobitev mnenj zainteresirane javnosti)

(1) Če agencija oceni, da bi interes za določene radijske frekvence lahko presegel njihovo razpoložljivost in zato ne bi bila mogoča njihova učinkovita uporaba, objavi javni poziv za pridobitev mnenj zainteresirane javnosti o pogojih uporabe teh radijskih frekvenc, zlasti o omejitvi števila imetnikov odločb o dodelitvi radijskih frekvenc. Takšen javni poziv pa mora objaviti vedno, kadar s strani zainteresiranega za uporabo določenih radijskih frekvenc prejme pobudo za javni razpis. Agencija v javnem pozivu določi rok za pridobitev mnenj zainteresirane javnosti, ki ne sme biti krajši od 30 dni, in vprašanja, o katerih želi pridobiti mnenje zainteresirane javnosti. Glede morebitnih predlogov zainteresirane javnosti o višini plačila za radijske frekvence mora agencija ohraniti stopnjo njihove zaupnosti.

(2) Če agencija na podlagi odziva zainteresirane javnosti ugotovi, da določene radijske frekvence ne bodo dostopne vsem interesentom, mora pred izdajo odločb o dodelitvi radijskih frekvenc izvesti javni razpis. V nasprotnem primeru agencija izda odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc na podlagi splošnega upravnega postopka.

39. člen
(uporaba določb pri izvajanju javnega razpisa)

(1) V samem postopku javnega razpisa se ne uporablja določb splošnega upravnega postopka, razen določb o izločitvi.

(2) Javni razpis vodi posebna nepristranska komisija, (v nadaljnjem besedilu: komisija), ki jo imenuje direktor oziroma direktorica agencije (v nadaljnjem besedilu: direktor) in v kateri so lahko zastopane tudi osebe, ki niso zaposlene na agenciji.

40. člen
(sklep o uvedbi javnega razpisa)

(1) Javni razpis se začne s sklepom agencije, ki mora vsebovati vsaj:
1. natančno navedbo radijskih frekvenc, ki so predmet javnega razpisa, radiokomunikacijske storitve, ki se izvajajo z uporabo teh radijskih frekvenc, ter območja oziroma lokacije, kjer se bodo te radijske frekvence uporabljale;
2. pogoje, zahteve in kvalifikacije, ki jih mora ponudnik izpolnjevati, ki pa morajo biti v skladu z veljavno relevantno zakonodajo in prostorskimi akti;
3. merila za izbiro najugodnejše ponudbe in način njihove uporabe ter morebitne druge omejitve, ki bodo upoštevane pri ocenjevanju ponudb;
4. najmanjši znesek plačila za učinkovito rabo omejene naravne dobrine in način njegovega plačila (enkratni znesek, letno), razen če se javni razpis nanaša na radijske frekvence za opravljanje radiodifuzije;
5. rok, v katerem lahko ponudniki predložijo ponudbe, in način njihove predložitve (datum, čas, naslov, oznaka);
6. naslov, prostor, datum in uro javnega odpiranja ponudb;
7. kraj, čas in osebo, pri kateri lahko interesenti dvignejo razpisno dokumentacijo, ceno razpisne dokumentacije in način plačila te dokumentacije;
8. kontaktno osebo, pri kateri lahko ponudniki dobijo dodatne informacije;
9. rok, v katerem bodo ponudniki obveščeni o izidu razpisa (rok, v katerem bodo izdane odločbe).

(2) Kadar je predmet javnega razpisa dodelitev radijskih frekvenc za opravljanje radiodifuzije, mora sklep vsebovati tudi pogoje, ki jih mora izpolnjevati ponudnik glede programske vsebine, ter merila za izbiro najugodnejše ponudbe, ki bodo upoštevana pri ocenjevanju programskih vsebin. Pogoje in merila iz tega odstavka določi Svet za radiodifuzijo.

(3) Kadar je predmet javnega razpisa dodelitev radijskih frekvenc za opravljanje radiodifuzije, sprejme agencija sklep o uvedbi javnega razpisa s soglasjem Sveta za radiodifuzijo.

(4) Agencija mora glede najmanjšega zneska za učinkovito rabo omejene naravne dobrine in načina njegovega plačila predhodno pridobiti soglasje vlade.

(5) Sklep, ki ga agencija izda na podlagi tega člena, mora agencija objaviti v Uradnem listu Republike Slovenije in ga po njegovi objavi ne sme spreminjati ali dopolnjevati.

41. člen
(rok za predložitev ponudb)

(1) Rok za predložitev ponudb mora omogočiti ponudnikom pripravo kvalitetnih ponudb in ne sme biti krajši od 30 dni in ne daljši od 90 dni in začne teči naslednji dan po objavi sklepa iz prejšnjega člena.

(2) Za pravočasno vloženo se šteje ponudba, ki je predložena v roku, določenem v javnem razpisu.

(3) Agencija ne sme prevzeti ponudbe, njene spremembe, dopolnitve ali nadomestitve, prispele po izteku roka iz prejšnjega odstavka. V primeru, da je poslana po pošti, jo mora zapečateno poslati nazaj pošiljatelju.

(4) Agencija mora seznam ponudnikov in predložene ponudbe čuvati kot poslovno skrivnost do konca poteka roka iz drugega odstavka tega člena.

42. člen
(razpisna dokumentacija)

Agencija mora v razpisni dokumentaciji obrazložiti vse točke sklepa o uvedbi javnega razpisa in navesti, katera dokazila o izpolnjevanju pogojev morajo biti priložena, da se bo ponudba štela za pravilno.

43. člen
(posebne določbe o javnem odpiranju ponudb)

(1) Odpiranje ponudb je javno.

(2) Razpisna komisija o postopku odpiranja vodi zapisnik, ki mora vsebovati zlasti podatke o zaporedni številki ponudbe, če je razpis anonimen, pa podatke o nazivu ali šifri ponudnika, ponudbeno ceno. Pri tem je treba ves čas postopka paziti, da se ne razkrije ponudnikovih poslovnih skrivnosti.

(3) Na javnem odpiranju ponudb se preveri, ali ponudba vsebuje vse dokumente, ki jih zahteva razpisna dokumentacija, pri čemer se ne preverja verodostojnost in vsebina dokumentov.

(4) Odpirajo se samo v roku dostavljene in pravilno označene ponudbe.

(5) Javni razpis uspe, če je nanj prispela vsaj ena pravočasna in pravilna ponudba, ki ustreza razpisnim pogojem.

(6) V sklepu o uvedbi javnega razpisa lahko agencija določi, da posamezen javni razpis uspe, če nanj prispe drugo določeno najmanjše število ponudb, ki ustrezajo razpisnim pogojem.

44. člen
(pregled in ocenjevanje ponudb)

(1) Po končanem javnem odpiranju ponudb komisija najprej ugotovi, ali vsi dokumenti v ponudbi ustrezajo zahtevam zakona in razpisne dokumentacije. Če komisija ugotovi, da določena ponudba ne ustreza zahtevam zakona in razpisne dokumentacije, jo izloči iz nadaljnjega postopka. Preostale ponudbe komisija oceni v skladu z razpisnimi merili.

(2) Po pregledu in oceni prispelih ponudb sestavi komisija poročilo, v katerem predstavi ocene posameznih ponudb in navede, katera ponudba najbolj ustreza objavljenim merilom za izbiro ponudb.

(3) Kadar je predmet javnega razpisa dodelitev radijskih frekvenc za opravljanje radiodifuzije, pošlje komisija popolne ponudbe in poročilo o njihovi oceni v skladu z razpisnimi merili, ki pa ne zajema ocene ponudbe glede programskih vsebin, Svetu za radiodifuzijo. Svet za radiodifuzijo oceni prispele ponudbe glede njihovih programskih vsebin v skladu z merili, določenimi v sklepu o uvedbi javnega razpisa, in na podlagi skupne ocene vseh razpisnih meril poda agenciji obrazložen predlog izbire. Obrazložen predlog izbire mora Svet za radiodifuzijo poslati agenciji najkasneje v 60 dneh po prejemu ponudb in poročila agencije.

(4) Komisija oziroma Svet za radiodifuzijo lahko zahtevata od ponudnikov pojasnila njihovih ponudb, vendar pri tem ne smeta zahtevati, dovoliti ali ponuditi kakršnekoli spremembe ali dopolnitve vsebine ponudbe.

(5) Komisija oziroma Svet za radiodifuzijo morata pri pregledu in ocenjevanju ponudb upoštevati le tista merila za izbiro najugodnejšega ponudnika, ki so določena v zakonu in razpisni dokumentaciji, zlasti učinkovitost izrabe radiofrekvenčnega spektra in spodbujanje ter varstvo konkurence.

45. člen
(splošni upravni postopek)

Agencija po sprejemu poročila komisije o oceni ponudb oziroma obrazloženega predloga Sveta za radiodifuzijo, če je predmet javnega razpisa dodelitev radijskih frekvenc za opravljanje radiodifuzije, nadaljuje z odločanjem po splošnem upravnem postopku, pri čemer imajo položaj stranke vsi ponudniki, ki izpolnjujejo pogoje iz 43. oziroma prvega odstavka 44. člena tega zakona.

46. člen
(omejitev dokazovanja)

(1) Agencija o ponudbah odloči z izdajo ene ali več odločb o dodelitvi radijskih frekvenc. Agencija mora izdati in vročiti odločbe v največ osmih mesecih od preteka roka za predložitev ponudb ter hkrati obvestiti javnost o svoji odločitvi.

(2) Kadar so predmet javnega razpisa radijske frekvence za opravljanje radiodifuzije, agencija ne sme izbrati ponudnika, ki ga ni predlagal Svet za radiodifuzijo.

47. člen
(prekinitev postopka)

Agencija lahko prekine postopek izdaje ali spremembe odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, če so v skladu z mednarodnopravnimi akti, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji, potrebne dodatne uskladitve, poizvedovanja ali aktivnosti.

48. člen
(vsebina odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc)

(1) Odločba o dodelitvi radijskih frekvenc poleg vsebin, predvidenih z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, vsebuje predvsem:
1. podatke o imetniku pravice uporabe radijskih frekvenc;
2. dodeljene radijske frekvence;
3. območje pokrivanja;
4. čas veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc;
5. pogoje, ki morajo biti izpolnjeni pri uporabi radijskih frekvenc.

(2) Kadar je predmet odločbe dodelitev radijskih frekvenc za opravljanje radiodifuzije, vsebuje odločba tudi navedbo imena programa ter pogoje in zahteve glede programskih vsebin, ki morajo biti izpolnjeni pri uporabi radijskih frekvenc.

(3) Spremembo podatkov iz prve točke prvega odstavka tega člena mora imetnik pravice uporabe radijskih frekvenc agenciji sporočiti v 30 dneh od njihovega nastanka.

49. člen
(pogoji za uporabo radijskih frekvenc)

Pogoji iz 5. točke prvega odstavka prejšnjega člena se lahko nanašajo samo na:
1. elektronske komunikacijske storitve ali vrste elektronskih komunikacijskih omrežij, za katere se dodeljene radijske frekvence lahko uporabljajo;
2. zagotavljanje učinkovite uporabe radijskih frekvenc vključno z zahtevami glede pokritosti, kadar je to primerno;
3. tehnične in operativne pogoje, ki so potrebni za preprečevanje škodljivega motenja in za omejitev izpostavljanja najširše javnosti elektromagnetnim poljem, če se taki pogoji razlikujejo od tistih, ki so vključeni v splošno dovoljenje;
4. rok trajanja pravice uporabe radijskih frekvenc;
5. prenos imetništva pravice uporabe radijskih frekvenc in pogoje tega prenosa;
6. plačila v skladu s 56. členom tega zakona;
7. dodatne obveznosti, ki jih je izbrani ponudnik prevzel pri udeležbi na javnem razpisu (na primer glede hitrosti gradnje elektronskega komunikacijskega omrežja, glede programskih vsebin in podobno);
8. obveznosti glede mednarodnopravnih aktov, uveljavljenih v Republiki Sloveniji, ki se nanašajo na radijske frekvence.

50. člen
(čas veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc)

(1) Odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc izda agencija za določen čas, in sicer največ za 15 let, razen za dodelitev radijskih frekvenc, ki so namenjene zrakoplovni ali pomorski mobilni storitvi.

(2) Odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, namenjenih za potrebe meritev, atestiranje in drugih preizkusov radijske opreme, izda agencija za omejeno območje pokrivanja in največ za 90 dni.

(3) Odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, namenjenih za prireditve, izda agencija praviloma največ za 15 dni oziroma za drug predviden čas trajanja prireditve.

51. člen
(podaljšanje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc)

(1) Veljavnost odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc se lahko na predlog njenega imetnika podaljša, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so ob izteku njene veljavnosti predpisani za uporabo teh radijskih frekvenc.

(2) Vloga za podaljšanje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc mora biti na agencijo vložena najmanj 30 dni in največ 90 dni pred iztekom veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc.

(3) V primeru podaljšanja agencija izda novo odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc.

(4) Veljavnost odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, namenjenih za potrebe meritev, atestiranje in drugih preizkusov radijske opreme, in odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, namenjenih za prireditve, ni mogoče podaljšati.

52. člen
(prenos odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc)

Imetnik odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc lahko svojo pravico do uporabe teh radijskih frekvenc s pravnim poslom prenese na drugo fizično ali pravno osebo, ki izpolnjuje predpisane pogoje, vendar le s predhodnim soglasjem agencije, ki preveri, ali ta druga fizična ali pravna oseba izpolnjuje pogoje, določene z zakonom, podzakonskimi predpisi ali aktom agencije.

53. člen
(sprememba odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc)

(1) Agencija lahko po uradni dolžnosti spremeni odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, če:
1. se spremeni razporeditev radiofrekvenčnih pasov oziroma uporaba radijskih frekvenc;
2. se pojavijo javne potrebe, ki jih ni mogoče zadovoljiti na drugačen način;
3. je to potrebno zaradi učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra v javno korist;
4. se ni mogoče drugače izogniti škodljivemu motenju;
5. to zahtevajo mednarodnopravni akti, uveljavljeni v Republiki Sloveniji.

(2) V primerih iz prejšnjega odstavka agencija izda novo odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, v kateri lahko določi tudi obseg in rok prilagoditve.

(3) Z odločbo iz prejšnjega odstavka lahko agencija izjemoma podaljša veljavnost odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, če so zaradi prilagoditve iz prejšnjega odstavka stroški prilagoditve nesorazmerno posegli v koristi, ki jih ima imetnik odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc.

(4) V primerih iz prvega odstavka tega člena lahko agencija odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc z novo odločbo tudi v celoti razveljavi in določi novo vsebino.

(5) Imetnik spremenjene ali razveljavljene odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ima pravico do dodelitve drugih enakovrednih radijskih frekvenc, če razlogi za spremembo ali razveljavitev niso nastali po njegovi krivdi. Radijske frekvence z enakovrednim območjem pokrivanja se dodeli z odločbo po upravnem postopku brez javnega razpisa.

(6) Sprememba odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc na predlog njenega imetnika je možna samo v okviru območja pokrivanja iz te odločbe in to tako, da se s tem ne posega v pravice drugih, ter pod pogoji tega zakona. V primeru, da gre za spremembo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za opravljanje radiodifuzije je sprememba možna tudi izven območja pokrivanja, če se s tako spremembo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc zagotavlja večja učinkovitost uporabe radijskih frekvenc, ter takšna sprememba ne posega v koristi, ki jih imajo drugi imetniki odločb o dodelitvi radijskih frekvenc.

54. člen
(razveljavitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc)

(1) Agencija lahko razveljavi odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc ali na predlog imetnika odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ali po uradni dolžnosti. Agencija mora po uradni dolžnosti začeti postopek razveljavitve odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, namenjenih za radiodifuzijo, če to predlaga Svet za radiodifuzijo.

(2) Na predlog imetnika odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc agencija razveljavi odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc samo v primeru, če je ta imetnik izpolnil vse obveznosti, določene na podlagi veljavne zakonodaje in na podlagi njegove odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc.

(3) Agencija razveljavi odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc po uradni dolžnosti, če ugotovi, da:
1. je vloga za odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc vsebovala neresnične podatke;
2. imetnik ne izpolnjuje več predpisanih pogojev, določenih na podlagi veljavne zakonodaje ali na podlagi njegove odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc;
3. imetnik ni odpravil pomanjkljivosti v roku, določenem z odločbo agencije, s katero je bila odrejena odprava ugotovljenih pomanjkljivosti;
4. plačilo za uporabo radijskih frekvenc oziroma znesek za učinkovito rabo omejene naravne dobrine kljub opozorilu ni bil plačan;
5. se ni mogoče drugače izogniti škodljivemu motenju, ki ga povzroča signal radijske opreme drugi radijski opremi, sprejemnikom ali električnim oziroma elektronskim sistemom.

55. člen
(prenehanje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc)

(1) Odločba o dodelitvi radijskih frekvenc preneha na podlagi samega zakona veljati:
1. s pretekom roka, za katerega je bila izdana;
2. če je prenehal obstajati njen imetnik;
3. če njen imetnik ni začel uporabljati radijskih frekvenc v enem letu po izdaji odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ali dodeljene radijske frekvence ni uporabljal več kot eno leto razen, če je z odločbo drugače določeno.

(2) V primerih iz 2. in 3. točke prejšnjega odstavka izda agencija ugotovitveno odločbo.

56. člen
(plačila za uporabo radijskih frekvenc)

(1) Imetniki odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc so zavezanci za letno plačilo agenciji za uporabo dodeljenih radijskih frekvenc. Plačila krijejo stroške, ki jih ima agencija z upravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra.

(2) Minister predpiše način izračuna plačil agenciji na podlagi tega člena. Ta je odvisen od pokrivanja ali gostote prebivalstva na območju pokrivanja ali radijske frekvence ali širine radifrekvenčnega pasu ali vrste radiokomunikacij ali kombinacije naštetega, ne sme pa omejevati konkurence ali ovirati vstopa na trg.

(3) Višino plačil na podlagi prvega in drugega odstavka tega člena določi agencija s tarifo ob upoštevanju potrebnega pokrivanja stroškov iz prvega odstavka tega člena ter ob smiselni uporabi petega in šestega odstavka 6. člena tega zakona.

(4) Za radijske frekvence, ki se dodelijo na podlagi javnega razpisa, razen za radijske frekvence za radiodifuzijo, se plača tudi določen znesek za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, s katerim se zagotovi optimalna uporaba dodeljenih radijskih frekvenc. Ta je prihodek državnega proračuna. Najmanjša višina tega zneska in način njegovega plačila se določijo v sklepu o uvedbi postopka javnega razpisa. Pri določitvi višine oziroma najmanjše višine tega zneska in določitvi načina plačila je treba upoštevati, ponudbo in povpraševanje po razpisanih frekvencah, razvitost trga, na katerega se nanašajo razpisane frekvence, ter višino tovrstnih plačil v drugih državah Evropske unije, v nobenem primeru pa ne sme biti tako visok, da bi oviral razvoj inovativnih storitev in konkurence na trgu.

(5) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se agenciji ne plača za uporabo radijskih frekvenc, ki so z načrtom iz 34. člena tega zakona predvidene za radioamatersko ali radioamatersko satelitsko storitev.

57. člen
(nadzor)

Agencija v okviru svojih pooblastil nadzira učinkovito rabo radiofrekvenčnega spektra.

VI. OŠTEVILČENJE

58. člen
(cilji in upravljanje)

(1) Agencija na podlagi javnega pooblastila upravlja z množico vseh številk, ki se uporabljajo v Republiki Sloveniji za potrebe javnih komunikacijskih omrežij oziroma javnih komunikacijskih storitev, s ciljem zagotavljanja njenega učinkovitega strukturiranja in uporabe, kot tudi s ciljem zadovoljevanja potreb operaterjev ter drugih fizičnih in pravnih oseb, ki so upravičene pridobiti odločbo o dodelitvi številk po tem zakonu, na pošten in nediskriminatoren način.

(2) Agencija vodi vse podatke v zvezi z upravljanjem s številkami.

(3) Agencija na svojih spletnih straneh objavi podatke o dodeljenih številkah oziroma številskih blokih, in sicer:
1. številko oziroma številski blok,
2. imetnika številke oziroma številskega bloka.

59. člen
(načrt oštevilčenja)

(1) Minister na predlog agencije izda pravilnik o načrtu oštevilčenja (v nadaljnjem besedilu: načrt oštevilčenja).

(2) Načrt oštevilčenja določa vrsto, dolžino in zgradbo ter namen in način uporabe številk, ki sestavljajo prostor številk, vključno s številkami za klice v sili, ter mora omogočati prenosljivost številk in uvajanje novih elektronskih komunikacijskih storitev.

(3) Spremembe ali dopolnitve načrta oštevilčenja, ki bistveno posegajo v sistem oštevilčenja in katerih izvedba je tehnološko zahtevna, se začnejo uporabljati šele dve leti po njihovi uveljavitvi.

60. člen
(uporaba številk)

Operater ter fizične ali pravne osebe iz prvega odstavka 62. člena tega zakona lahko uporabljajo določene številke le na podlagi odločbe agencije, s katero ji ta podeli pravico do uporabe teh številk. Če se številke v nasprotju s tem zakonom in podzakonskimi predpisi uporabljajo brez veljavne odločbe, inšpektor ukrepa v skladu s postopkom nadzora.

61. člen
(postopek izdaje odločbe o dodelitvi številk)

(1) Agencija izda odločbo o dodelitvi številk v skladu z načrtom oštevilčenja po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ter po predhodno izvedenem postopku javnega razpisa v primerih, kot to določa ta zakon.

(2) Postopek javnega razpisa uporabi agencija le takrat, kadar ob smiselni uporabi postopka iz 36. člena ugotovi, da se učinkovita uporaba določenih številk (npr. kratke številke) lahko zagotovi le z omejitvijo števila izdanih odločb o dodelitvi številk. V postopku javnega razpisa lahko kot ponudniki sodelujejo le operaterji, ki na ta način pridobljene številke lahko dodeljujejo v uporabo svojim uporabnikom pod enakimi, stroškovno naravnanimi in preglednimi pogoji.

(3) Agencija v tem postopku javnega razpisa smiselno uporabi določbe javnega razpisa, ki ga na podlagi tega zakona izvede za dodelitev določenih radijskih frekvenc.

(4) O ponudbah odloči agencija z izdajo ene ali več odločb o dodelitvi številk, ki pa jih mora v tem primeru izdati in vročiti v 42 dneh od preteka roka za predložitev ponudb ter hkrati obvestiti javnost o svoji odločitvi.

62. člen
(izdaja odločbe o dodelitvi številk na podlagi
splošnega upravnega postopka)

(1) Vlogo za pridobitev odločbe o dodelitvi številk lahko vloži operater, druga fizična ali pravna oseba pa le, če lahko dokaže, da številke potrebuje za opravljanje dejavnosti, ki je v javnem interesu, kot to izhaja iz področne zakonodaje.

(2) Vloga iz prejšnjega odstavka mora vsebovati podatke, ki jih agencija potrebuje za vodenje uradne evidence imetnikov odločbe o dodelitvi številk in za nadzor uporabe številk, in sicer zlasti:
1. ime, naslov in davčno številko za fizične osebe,
2. firmo, sedež, davčno in matično številko, registrsko številko in navedbo zakonitega zastopnika za pravne osebe,
3. dokaze o tem, da je vlagatelj upravičen do dodelitve številk,
4. podatke o vrsti, količini in namenu uporabe številk, ki jih želi dobiti,
5. projekt, ki vsebuje načrt o oceni potreb za prihodnja tri leta, če vlagatelj zahteva večji blok številk,
6. utemeljitve, na podlagi katerih vlagatelj dokazuje, da bo dodeljena količina številk v treh letih uporabljena.

(3) Agencija lahko s splošnim aktom podrobneje predpiše vsebino in obliko vloge ter vrsto dokazil, ki morajo biti priložena vlogi.

(4) Agencija s splošnim aktom določi velikost bloka številk iz 5. točke drugega odstavka tega člena.

(5) Agencija mora odločbo o dodelitvi številk, kadar se ne izvede javni razpis, izdati in vročiti v 21 dneh od začetka postopka za pridobitev številk.

(6) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka agencija z odločbo zavrne izdajo odločbe o dodelitvi številk, če ugotovi, da:
1. vlagatelj na podlagi veljavne zakonodaje ni upravičen za dodelitev številk